»Pa kaj vas vedno znova vleče na ta Balkan?« To vprašanje mi je postavilo kar nekaj prijateljev in znancev, ko sem jim povedal da gremo letos kolesarit v trikotnik med Črno goro, Albanijo in Kosovom. Saj res, kaj je tisto, kar nas privlači, da se vedno znova vračamo, tokrat že 10. zapovrstjo, v ta del Evrope? Odgovor verjetno ni enoznačen in enostaven. Poleg neznanske lepote in prvinskosti pokrajine, ki je lahko izkusiš v teh krajih, je razlog tudi v pregovorni prijaznosti in odprtosti domačinov, odlični kulinariki in ogromno zgodovine, ki je bila (vsaj nekaj časa) tudi naša zgodovina. Nikakor pa seveda ne gre zanemariti tudi finančni vidik, saj je obisk teh krajev še vedno izredno ugoden za naš standard.
Prokletije, ta eden izmed najbolj divjih predelov Balkana, mi že nekaj let niso dale miru. Te nedostopne planine, ki so jih črnogorski prijatelji opisovali kot najlepši del njihovih planin. Na albanski strani so me opozarjali, da je ta predel divji in nedostopen, tukaj naj bi še vedno veljala pravila bese in krvnega maščevanja. V zimskem času so ti kraji nedostopni, poleti pa težko dostopni po razritih poteh in s trajektom, ki vozi po umetnem jezeru Koman na reki Drin. Na netu sem občudoval lepote doline Valbone, ter vedno znova preučeval in preračunaval možnosti, da si s kolesi naredili krog okoli tega gorovja in po možnosti zraven vključili še ogled Skadrskega jezera, največjega na balkanskem polotoku.
»Kjer je želja je tudi pot« in tako smo končno letos uspeli uresničiti par let star načrt. Pet kolesarjev in dva člana podporne ekipe smo v petek 26. avgusta v zgodnjih jutranjih urah krenili na pot iz Bele krajine in se po jadranski avtocesti preko Čapljine, Stolca in Trebinja v poznih popoldanskih urah prebili v Podgorico. Zvečer pa smo se odzvali še vabilu Ranka našega Črnogorske prijatelja, ki nam je v Danilovgradu pripravil pravo gurmansko pojedino. Po odlični ribji juhi smo se mastili z jeguljami iz reke Zete ter postrvmi in kleni iz visokogorskih črnogorskih jezer, katerih skrivnosti in lepote Ranko tako dobro pozna. Večerjo smo zaključili s sladkim sadjem, ki se ga ne bi branili niti bogovi.
Naslednje jutro smo se kolesarji polni energije že zgodaj zjutraj (vremenska napoved za soboto, ki se je izkazala za pravilno, je bila: sončno in zelo vroče) po stranskih poteh in odmaknjenih vaseh dvignili iz Podgorice v smeri Cetinja, prečili glavno cesto Podgorica-Cetinje in se spustili do Rijeke Crnojeviča. Poleg izredne naravne lepote, kličejo ga tudi »Črnogorske Benetke«, je ta kraj tudi poln zgodovine, saj je v 19. in v začetku 20. stoletja predstavljala največjo črnogorsko pristanišče! Danes je na žalost ostal samo bledi sijaj nekdanje veličine s par restavracijami in lokalnimi ponudniki izletov po Skadrskem jezeru. Sledila je panoramska vožnja ob robu Skadarskega jezera do Virpazarja, največjega in tudi najbolj turističnega kraja ob jezeru, kjer smo tudi zaključili naš prvi dan.
Drugi dan kolesarjenja smo nadaljevali naše potovanje ob Skadrskem jezeru, ki nas je vedno znova presenečal z svojo velikostjo in barvitostjo. Velikost jezera tekom leta niha med 370 do 530 km2, njegova globina pa je med 6 do 44 m. Na jezeru je tudi 50 otokov. Najbolj zanimiv otok je Grmožur, ki je poznat kot Črnogorski Alcatraz, ker je na njemu Kralj Nikola (vladal od 1860 – 1918) zgradil zapor za politične nasprotnike. Obstaja zgodba o tem, da z otoka ni uspelo pobegniti nobenemu zaporniku. Razlagi zato sta dve. Po prvi naj bi bili Črnogorci neplavalci in se zato z otoka ne bi upali plavati na obalo. Po drugi, ki je sicer bolj verjetna, pa zaradi pravila, da bi v primeru pobega zapornika njegovo mesto moral zasesti stražar in do konca odslužiti njegovo zaporno kazen.
Zaključek drugega dne je bil v Skadru (Shkodra po Albansko), prijetnemu, mestu na obali jezera, ki se nam je najbolj vtisnilo v spomin po številnih »lokalnih« kolesarjih, ki smo jih srečali na cesti.
Tretji dan je po ogrevalni ravninski vožnji ob opuščeni železniški progi Skader - Vore, sledil obrat v hribe ob reki Drin mimo hidrocentrale in ob umetnem jezeru Vau i Dejës proti hidrocentrali Koman, kjer se konča cesta in je pot proti severu potrebno nadaljevati s trajektom. Hidrocentrala Koman je druga od skupno treh hidrocentral na reki Drini (poleg že omenjene Vau i Dejës na jugu, še Fierza na severu). Jez, ki je bil zgrajen leta 1985 je visok 130 m. Ima 4 turbine, katerih največja skupna kapaciteta je 600 MW (za primerjavo in občutek glede velikosti: največja moč jedrske nuklearke v Krškem je 676 MW). Vožnja s trajektom, ki vozi čez poletje vsak dan ob 9h in ob 12h, traja nekaj več kot dve uri. Jezero Koman je ozko in ovinkasto, na nekaterih odsekih strme stene preko 1000m vrhov segajo naravnost navzdol v vodo. Svetovni potovalni vodič Bradt je to pot opisal kot "eno izmed najlepših svetovnih potovanj z ladjo« primerljivo samo še z vožnjo po Skandinavskih fjordih.
Od pristanišča v Fierzu je sledilo še 18 km prijetnega vzpona do mesteca Bajram Curri, ki je bil naša postojanka za obisk doline Valbone naslednji dan.
Nacionalni park Valbona, ki smo ga obiskali četrti dan naše kolesarske odisejade, kličejo tudi »Albanski alpski čudež«. Park, ki se razteza na površini 8.000 hektarjev (pokriva območje Albanije, in Črne gore, načrtujejo pa tudi razširitev parka na Kosovo), je bil ustanovljen leta 1996. Po dolini Valbone, ki nas je še najbolj spominjala na slovensko alpsko dolino Tamar, je iz Bajram Currija speljana popolnoma nova asfaltna cesta, ki z dih jemajočimi pogledi na bližnje vrhove, ki segajo krepko čez 2.000 m n.m.v., pripelje do konca doline in po kateri se v manj kot 30 km vzpnemo več kot 1000 m. Dolina je znana kot najhladnejši kraj v Albaniji s povprečnimi letnimi temperaturami med 7-10 stopinj in z dolgimi zimami in ogromnimi količinami snega (zapade lahko do pet metrov snega in sneg se obdrži tudi do 160 dni na leto).
Po vseh lepotah doline Valbone, nam je bil peti dan kolesarjenja na relaciji Bajram Curri – Peč na Kosovu z vmesnim postankom v samostanu v Dečanih, že skoraj pravo dolgočasje. Samostan je pod UMIK zaščito, v enotah sodelujejo tudi slovenski vojaki, ki so nas »na meji« lepo sprejeli. Pravijo, da jim je v glavnem dolgčas, kar je v tem primeru treba vzeti za dobro.
Na mojo žalost se je v Peči kolesarjenje zame tudi zaključilo, saj sem po parih dneh visokevročine, ki kljub številnim lekadolom in ibuprofenom, ki mi jih je svetovala prijazna farmacevtka v Bajram Curriju, ni hotela pasti oz. je nihala med 37 in 40. Obisk urgence v bolnišnici Peč je bila posebna zgodba, saj so me sprejeli tako rekoč v istem trenutku ko sem se prikazal in me s podobno hitrostjo tudi odpravili. Diagnoza – malo hujši prehlad. Tretma: antibiotiki za vsak primer, ibuprofen za zbijanje temperature. Ker se zdravstveno stanje ni hotelo izboljšati, sem čez dva dni obiskal še urgenco v Podgorici, kjer so mi v rekordnem času in zelo profesionalno naredili vse možne preglede (EKG, kri, voda, slikanje pljuč) in mi postavili končno diagnozo: bakterijska pljučnica. Na mojo srečo so do takrat antibiotiki že počasi prijeli in sem lažje prestal potovanje nazaj domov. Zanimivo, da me niti v Peči niti v Podgorici ni nihče vprašal za kakršnokoli zdravstveno izkaznico ali za plačilo za zdravniški pregled.
Šesti dan je kolesarje čakal nov izziv in sicer pot skozi kanjon Rugova, po katerem smo se preko neobstoječega mejnega prehoda Kučište –Kotlovi povzpeli na prelaz Čakor na 1859 m n.m.v., ki mu je sledil strm spust do naselja Murino in naprej do jezera Plav.
Kanjon Rugova, ki ga je ustvaril t.i. »Pečki ledenik«, je z dolžino 25 km in z globinami do 1000 m eden najdaljših in najglobljih Evropskih kanjonov. Verjetno ni potrebno posebej omeniti, da tudi po lepoti ne zaostaja za ostalimi alpskimi kanjoni. Skozi ta kanjon, ki je hkrati tudi najkrajša povezava med centralno Srbijo in jadranskim morjem, se je leta 1915 umikala glavnina srbske vojske pred Avstroorgrskimi in Bolgarskimi silami.
»Mejni prehod« Kučište – Kotlovi je kljub več kot dve leti starem sporazumu med Črno goro in Kosovom o odprtju mejnega prehoda še vedno zaprt. Razlog je v sporu glede poteka mejne črte med obema državama in stanje na meji je trenutno kar napeto s številnimi policijskimi patruljami na obeh straneh meje. Na srečo smo se z dobrimi vezami na obeh straneh meje uspeli dogovoriti za t.i. »turističen« prehod meje. Na žalost nam noben ni sporočil, da je cesta čez mejni prehod neprevozna saj je zadnjih par kilometrov grob makadam, na sami meji pa je čez cesto skopana globoka luknja in za nameček je vse skupaj okrašeno še s tankovskimi ovirami. Tako se je moral spremljevalni kombi po 25 km vzpona skozi kanjon lepo obrniti, se spustiti še enkrat v Peč, ter se po drugi strani povzpeti na Rožaje in se skozi Berane spustiti do Andrijevice in mesta plav na obali jezera. Seveda so kolesarji, kot tolikokrat doslej, bistveno hitreje prispeli do vmesnega cilja. Zasluga gre prijaznim črnogorskim policistom. Na drugi strani nas je čakalo novih 10 km vzpona. Po novi cesti smo, brez da bi srečali en sam avto, prilezli na 1800 m visok prelaz. Spust je bil en sam užitek, ceste popolnoma prazne. Končali smo v Plavu, še (ne)odkriti destilaciji za ljubitelje muharjenja.
Zadnji dan potovanja iz Plava, preko Gusinja v Albanijo in po severni strani Prokletij s številnimi vzponi, predvsem pa spusti do glavnega mejnega prehoda med Albanijo in Črno Goro Hani i Hotit. Od albanske meje dalje smo se vzpenjali po gradbišču ceste in prilezli do prelaza, kjer smo, usred ničeg, naleteli na bife s fotelji in najhitrejšim Netom daleč naokoli. Sledilo je 30 km spusta, nekje vmes se je pojavila tudi glanc nova cesta. Češnja na torti je bil 10 km vzpon po najlepših serpentinah na Balkanu. Sledil je še ravninski in precej prometen del poti do Podgorice, kjer se je letošnje kolesarjenje začelo in tudi zaključilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar